»Gre za resna opozorila OECD, ki jih ne smemo prezreti«, zapiše Tomica Šuljić v časniku Delo, 20. junija 2026.
Ko je Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) objavila analizo stanja digitalizacije v državah članicah, se je Slovenija znašla v zelo negativnem žarometu. Izkazala se je kot ena najbolj zaostalih držav na področju vlaganj v AI; digitalne spretnosti njenega prebivalstva pa poleg tega ne rastejo, temveč upadajo. Evropska komisija je analizirala napredek pri uresničevanju ciljev digitalne desetletke, in ugotovila, da pri nas ciljev ne dosegamo, prizadevanja imamo premajhna, upravljanje pa razdrobljeno in neučinkovito. V času, ko AI oblikuje vse in celotne sektorje gospodarstva, od zdravstva do izobraževanja, od logistike do financ, je Slovenija pristala na koncu seznama investicijskih osnov v EU.
Številke, ki bodo pustile pečat
Podatki govorijo sami zase. Po podatkih OECD za leto 2023 Slovenija vlaga v umetno inteligenco le 32,73 evra na prebivalca. To je daleč najmanj med vsemi državami EU. Za primerjavo: povprečje EU znaša 626 evrov, kar pomeni, da Slovenija vlaga skoraj dvajsetkrat manj od povprečja. Na vrhu lestvice stoji Irska z 1.628 evrov na prebivalca, sledita ji Nizozemska (1.361) in Litva (1.341).
Prehitele so nas celo države, ki jih dojemajo kot primerljive z nami: Bolgarija, ki zaseda predzadnje mesto, vlaga 93 evre – skoraj trikrat več kot Slovenija. Slovaška vlaga 166 evrov, Romunija 198 evrov, Češka 199 evrov.
Ta razkorak ni naključen. Je posledica let podcenjevanja pomena digitalne transformacije, pomanjkanja jasne strateške vizije in nespodbudnega okolja za tvegani kapital, ki je ključnega pomena za razvoj inovativnih tehnoloških podjetij.
Trend gre v napačno smer
Poleg investicijskega zaostanka poročilo OECD razkriva še eno skrb vzbujajoče dejstvo: digitalne spretnosti slovenskega prebivalstva ne napredujejo, ampak upadajo. Lani je osnovno raven digitalnih kompetenc imelo le 46,5 odstotka prebivalcev, kar je 0,2 odstotne točke manj kot leto prej. To je trend, ki bi moral sprožiti takojšnje ukrepanje na ravni vlade, izobraževalnega sistema in gospodarskih združenj.
Do leta 2025 smo si postavili cilj ustvariti tri samoroge, a nastalo ni niti eno tako podjetje. To je simbol širše nezmožnosti, da bi ustvarili ekosistem, ki bi podpiral rast visoko tveganih, visoko potencialnih podjetij.
V podjetništvu slika malce bolj rožnata
Na področju podjetništva je mogoče zaznati določen optimizem. Zanimanje za AI je med slovenskimi podjetji visoko, saj pogosto iščejo pot od eksperimentiranja do redne uporabe. OECD ugotavlja, da je osnovna raven digitalne intenzivnosti podjetij v Sloveniji za desetino slabša od evropskega povprečja. Medtem ko večja podjetja razpolagajo z lastnimi IT-oddelki, notranjim znanjem in dostopom do kapitala, so mala in srednja podjetja (MSP) bistveno bolj ranljiva. UI sicer uporablja že kar tretjina srednje velikih podjetij v EU, a le 18 odstotkov malih podjetij. V Sloveniji, kjer mala in srednje velika podjetja predstavljajo večino zaposlenih, je ta vrzel še posebej pereča.
Subvencije niso dovolj. Podjetja potrebujejo mentorstvo, referenčne primere, dostop do strokovnjakov in strukturirane programe, ki jim pomagajo od ideje do implementacije.
Priporočila OECD
Poročilo OECD vsebuje tudi konkretna priporočila, ki bi jih Slovenija morala vzeti resno. Na področju upravljanja in koordinacije OECD priporoča vzpostavitev večdeželjne upravljavske strukture za UI in digitalizacijo, ki bi zagotovila jasne odgovornosti, odpravila podvajanja in pospešila implementacijo. Danes je upravljanje razpršeno med številnimi ministrstvi in agencijami, kar vodi v nekoordinirane ukrepe in zamude.
Na področju izobraževanja je sporočilo jasno: računalništvo mora postati obvezni predmet od prvega razreda osnovne šole naprej. Poleg tega je treba okrepiti programe vseživljenjskega učenja, ki bodo pomagali starejšim delavcem in odraslim z nižjo izobrazbo pridobiti digitalne kompetence.
Na področju financiranja OECD priporoča stabilno in predvidljivo javno financiranje digitalnih pobud, vzpostavitev mehanizmov za merjenje učinkov vlaganj ter jasne kazalnike napredka. Poleg tega je treba odpraviti regulatorne ovire za tvegani kapital in spodbuditi zasebne investicije v UI.
Na področju podpore podjetjem, zlasti MSP, je treba vzpostaviti mreže referenčnih rešitev, kompetencnih centrov in mentorskih programov, ki podjetjem pomagajo od ideje do implementacije. Samo denarnih spodbud ni dovolj.
Slovenija torej stoji na razpotju. AI ni prihodnost, ampak sedanjost. Podjetja po vsem svetu jo že uporabljajo za optimizacijo procesov, razvoj novih produktov, izboljšanje storitev za stranke in povečanje produktivnosti. Države, ki bodo v tej tekmi zamudile, bodo za posledice plačevale desetletja. Čas za ukrepanje je zdaj. Vsako leto zamude pomeni večji zaostanek, ki ga bo vse težje nadoknaditi. Poročilo OECD nam je pokazalo ogledalo; odločiti se moramo, ali bomo gledali stran ali ukrepali.
Pri Zavodu AI-D nas podatki ne presenečajo, a vseeno bolijo. Zato delamo, kar delamo. Zavod AI-D je nastal ravno zato, ker smo videli ta razkorak med potencialom in realnostjo.
Verjamemo, da sprememba ne pride od zgoraj sama od sebe; pride od podjetij, strokovnjakov in posameznikov, ki se odločijo ukrepati. Naše poslanstvo je, da jim pri tem stojimo ob strani. Konkretno to pomeni: mentorstvo za podjetja, ki ne vedo, kje začeti z AI.
Izobraževanja in delavnice, ki gradijo resnično znanje, ne le buzzworde. Raziskave, ki pomagajo razumeti, kako AI dejansko deluje v slovenskem kontekstu.
In skupnost, ki povezuje tiste, ki si želijo spremembe.
Slovenija ima potencial. Manjka nam le odločnost in prava podpora.
Mi smo tukaj, da jo zagotovimo.
Povzetek temelji na članku Tomice Šuljića, objavljenih v časniku Delo, 20. junija 2026.