V intervjuju dva predstavnika Ministrstva za digitalno preobrazbo, ki sta neposredno vključena v oblikovanje in izvajanje NpUI 2030, jasno sporočata: »Umetna inteligenca ni več IT-projekt, temveč temeljna poslovna sposobnost podjetja.«
Navprašanja sta odgovarjala Klemen Balanč, politolog in sekretar v kabinetu ministrice za digitalno preobrazbo; član medresorske delovne skupine za pripravo NsUI 2030, ter dr. Polona Pičman Štefančič, pravnica in sekretarka v Direktoratu za digitalno družbo Ministrstva za digitalno preobrazbo; članica medresorske delovne skupine za pripravo NsUI 2030.
Iz perspektive organizacij, ki delamo neposredno s podjetji, me zanima hiter opis KCUI in kaj bo po vzpostavitvi KCUI za slovenska podjetja čez 12 mesecev drugače v praksi?
KB: Umetno inteligenco (UI) uporablja manj slovenskih podjetij, kot si želimo in kot je tudi zapisano v strategiji Digitalna Slovenija 2030 – ta je za ciljno vrednost leta 2030 določila 75 odstotkov, trenutno pa smo nekje na četrtini. Kompetenčni center za umetno inteligenco (KCUI) je ključna organizacija slovenskega ekosistema UI, ki bo prispevala k dvigu deleža slovenskih podjetij, ki uporabljajo UI – na učinkovit in odgovoren način. Vodilni partner konzorcija je Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), ostale članice so najboljši slovenski raziskovalni zavodi.
PPŠ: KCUI je v tem smislu zasnovan kot pospeševalnik uvedbe UI v podjetjih – s poudarkom na tem, da gre uvedba hkrati hitro, smiselno in skladno. Dejstvo je, da danes umetno inteligenco uporablja manj slovenskih podjetij, kot dopuščajo priložnosti trga. Zato KCUI gradimo kot enotno vstopno točko: da podjetje ne izgublja mesecev z iskanjem pravega sogovornika, ampak dobi usmeritev, podporo in povezave na enem mestu. Kaj bo čez 12 mesecev drugače? Tri zelo konkretne stvari: prvič, pričakujemo manj »pilotov brez nadaljevanja« – KCUI bo pomagal skrajšati pot od ideje do pilotne rešitve, z jasnim fokusom na uporabno vrednost in tveganja. Drugič, dejanske uporabe – podjetja bodo imela dostop do podpore pri pripravi strategije, dokumentacije, presoj tveganj in vplivov ter pri razumevanju skladnosti, kar je pomembno zlasti pri MSPjih, ki praviloma nimajo lastnih kapacitet. In tretjič, bolj “ekosistemsko” delovanje: KCUI je zasnovan kot stičišče gospodarstva, raziskav in javnega sektorja – kar je ključno, če želimo učinek na ravni države, ne le posameznih zgodb o uspehu.
Veliko podjetij danes potrebuje strategijo, še bolj pa konkretnega partnerja za implementacijo. Ali lahko gledamo na KCUI kot na telo, ki pomaga graditi rešitve ali kot na usmerjevalno in povezovalno telo?
KB: Oboje. KCUI predstavlja povezovalni člen med podjetji, raziskovalci in ponudniki rešitev, njegov cilj pa je povečati učinkovito in odgovorno uvedbo UI v slovenska podjetja. Kot vstopna točka bo podjetjem zagotavljal strokovno podporo in orientacijo pri uvajanju UI – kje začeti, kaj je smiselno in kako zmanjšati tveganja; podjetjem bo pomagal pri navigaciji po zakonodaji in skladnosti ter povezoval podjetja z razvojnimi partnerji UI prototipe in pilote. Tako bo podjetjem skrajšal čas od ideje do rešitve, obenem pa s tem podprl razvoj slovenskih inovacij.
PPŠ: Dodana vrednost prav v tem, da je zasnovan kot oboje – navigacija in motor hkrati. Kot usmerjevalno in povezovalno telo bo podjetjem pomagal odgovoriti na prva vprašanja, ki so običajno najdražja: Kje sploh začeti? Kateri primeri uporabe imajo poslovni smisel? Kako postaviti podatkovne temelje? Katera tveganja so realna in katera miti? Kot praktičen izvedbeni partner pa bo (zlasti za MSP) pomagal pri oblikovanju izvedbenega načrta, presojah tveganj, dokumentaciji in postopkih skladnosti ter pri povezovanju z razvojnimi partnerji za prototipe in pilote. Če želimo, da UI postane del poslovnega vsakdana, podjetja ne potrebujejo še ene brošure. Potrebujejo kompetentno roko, ki vodi od vprašanja do rešitve – in to je logika KCUI.
Slovenija govori o tehnološki suverenosti, a podjetja uporabljajo globalne AI platforme. Kje (če kje) vidite realno konkurenčno prednost slovenskega gospodarstva v naslednjih petih letih?
PPŠ: Najprej: ni nič narobe, če podjetja pametno uporabljajo globalne platforme. Težava nastane, če je to edina možnost – brez alternativ, brez znanja in brez nadzora nad kritičnimi viri, kot so podatki, modeli in infrastruktura. V novi Nacionalni strategiji za umetno inteligenco do leta 2030 (NsUI 2030) zato suverenost uvajamo kot vrednoto in kot strateški cilj: kot nadzor nad ključnimi elementi UI, da je razvoj in uporaba skladna z našimi vrednotami, varnostnimi interesi in pravnim redom, hkrati pa interoperabilna z EU in svetom.
KB: Suverenost v obliki večje samozadostnosti na področju UI je v Evropi dobila pospešek po izvolitvi Trumpa za predsednika ZDA, ko je postalo jasno, da neoviran dostop do ameriške tehnologije ni več tako samoumeven. Proces povečevanja evropskih kapacitet je v teku, ne zgodi pa se čez noč. Slovenija morda na tem področju zaostaja bolj kot nekatere večje evropske države, smo pa kot prvi cilj v NsUI 2030 postavili krepitev suverenosti na področju UI, ki jo razumemo kot strateški nadzor nad ključnimi elementi UI, vključno s podatki, računskimi zmogljivostmi, programskimi rešitvami in javnimi politikami. Varen in cenovno ugoden dostop do nacionalne inferenčne infrastrukture, podatkovnih prostorov in odprtokodnih rešitev vidimo kot glavni omogočevalec inovacij in s tem konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, posebej pa je treba spodbujati prenos znanja v gospodarstvo, saj so naši raziskovalci na področju UI že desetletja v sami svetovni špici. Na tem področju ne samo govorimo, temveč tudi realiziramo, pri čemer bi poleg KCUI omenil še Slovensko tovarno umetne inteligence (SLAIF) z novim superračunalnikom in podatkovnim centrom, ki zagotavlja suvereno infrastrukturo za razvoj novega slovenskega znanja in inovacij na področju UI.
Na terenu pogosto vidimo, da največja ovira za AI niso algoritmi, ampak podatki in kultura podjetja. Ali NsUI 2030 predvideva podporo tudi na teh osnovnih nivojih ali menite, da bodo podjetja to rešila sama? Kakšni so tu vaši nasveti?
PPŠ: Se popolnoma strinjam: UI je 20 % algoritem in 80 % organizacija. Zato NsUI 2030 in ukrepi niso usmerjeni le v tehnološko infrastrukturo, temveč tudi v podporno okolje: kompetence, podatkovne temelje, prenos v prakso in upravljanje tveganj. Ključno vlogo pri tem ima KCUI, ki je zasnovan kot operativni temelj podpornega ekosistema – tudi pri gradnji kompetenc, zaupanja in praktične izvedbe.
KB: KCUI je ena ključnih organizacij, ki bo podjetjem pomagala na poti uvajanja in uporabe UI. Skladno z evropskimi usmeritvami se bodo tudi Evropska digitalna inovacijska središča (EDIH) v prihodnje specializirala za podporo predvsem MSP-jem pri uvajanju in uporabi UI ter krepitvi kompetenc zaposlenih. Pomembno je tudi povezovanje med podjetji in deljenje izkušenj, nasvetov, in v tej luči pozdravljamo Zavod AI-D in podobne iniciative kot katalizator takšnega sodelovanja med podjetji ter krepitev kulture in kompetenc njihovih vodstev ter zaposlenih na področju UI.
EU AI Act prihaja zelo hitro. Kaj to pomeni za slovenska podjetja? Ali bo država podjetjem ponudila operativne smernice in orodja za skladnost? Ali obstaja tveganje, da regulativa upočasni inovacije?
KB: UI je tehnologija, ki nosi določeno mero tveganja – tako za podjetja in njihove zaposlene kot za širšo družbo – predvsem z vidika kibernetske varnosti in družbene odpornosti, in lahko resno ogrozi delovanje institucij in družbeno stabilnost. Zato je ne gre jemati zlahka, ampak mora biti njen razvoj nadzorovan in reguliran. Slovenija je ena izmed prvih držav EU, ki je Uredbo o UI integrirala v svoj pravni red z Zakonom o izvajanju Uredbe (EU) o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci (ZIUDHPUI) – in to na način, ki je podjetjem uporaben, ne birokratski. Zakon že predvideva podporne mehanizme: med drugim tudi vzpostavitev vstopne točke za svetovanje (zlasti za MSP, zagonska podjetja in druge inovatorje). Pri tem je naš cilj jasen: podjetjem pomagati, da skladnost postane del dobrega upravljanja (governance), ne pa “papirnata vaja”. Ali torej regulativa upočasni inovacije? Če jo razumemo zgolj kot prepovedi, potem lahko. Če pa jo razumemo kot infrastrukturo zaupanja, inovacije pravzaprav pospeši: naročniki lažje kupujejo, investitorji lažje vlagajo, podjetja lažje sodelujejo čez meje. Zakon dodatno predvideva tudi ukrepe v podporo inovacijam – tudi prek regulativnih peskovnikov, ki omogočajo razvoj in testiranje v urejenih okvirih. Obenem pa načrtujemo tudi razvoj etičnih kodeksov in tehničnih smernic za varno in odgovorno UI ter smernice, orodja in podporne mehanizme za zagotavljanje skladnosti UI.
PPŠ: Za slovenska podjetja to v praksi pomeni tri stvari: več predvidljivosti, bolj odgovorno UI, pa tudi – kar je pogosto spregledano – več konkurenčnosti, ker bodo rešitve, ki so regulativno usklajene, lažje prodrle na trg EU. Obenem pa je Slovenija z ZIUDHPUI naredila še korak dlje – korak, ki gre prek minimalnih zahtev Akta o UI: z zakonom smo predvideli ustanovitev Nacionalnega sveta za etiko v umetni inteligenci kot trajnega, strokovnega in neodvisnega organa za obravnavo etičnih vprašanj ter za spodbujanje odgovorne rabe UI. Prav v teh dneh je na spletnih straneh Ministrstva za digitalno preobrazbo objavljen javni poziv strokovnjakinjam in strokovnjakom s področij prava, etike, tehničnih ved, družboslovja in drugih relevantnih disciplin, ki so pripravljeni prispevati k oblikovanju prihodnje vizije etične in zaupanja vredne UI. Želimo zagotoviti interdisciplinaren pogled in uravnoteženo zastopanost gospodarstva, javnih politik, akademske sfere in civilne družbe, pri čemer je naše sporočilo jasno: etika ni okras na koncu projekta, temveč nujen del kakovosti in zaupanja v UI. Zato vzpostavljamo organ, ki bo pripravljal mnenja, priporočila in smernice o družbenih in etičnih vidikih UI ter spodbujal javni dialog – strokovno, samostojno in neodvisno. Če povzamem: regulacija sama po sebi ne zavira inovacij – slabo upravljanje pa jih. Zato gradimo okvir, kjer podjetja lahko inovirajo hitreje, a tudi varneje in z več zaupanja trga in ljudi.
Če bi morala slovenska podjetja iz NsUI 2030 odnesti samo eno konkretno prednost, kaj želite, da bi direktorji dejansko občutili v vsakodnevnem poslovanju? Ali je znotraj NsUI 2030 kakšen poudarek, ki je posebej zanimiv za člane Zavoda AI-D?
KB: Za razvijalce UI rešitev bi izpostavil, da bo država prednostno podpirala razvoj odprtokodnih rešitev, ki omogočajo večjo preglednost, demokratičnost in nadaljnje iteracije rešitev. Izpostavil bi tudi, da NsUI 2030 predvideva upravljavsko strukturo, ki temelji na vključevanju širokega kroga deležnikov preko različnih teles. Direktorji in razvijalci naj tako na področju UI razmišljajo ekosistemsko, saj je to najboljši način, da ne samo posamezna podjetja ampak kot celotna družba pridemo do želenih učinkov – da bo varna in etična UI gonilo družbene blaginje in napredka.
PPŠ: Odprtokodnost, interoperabilnost in ekosistemsko sodelovanje niso zgolj besede – v praksi pomenijo hitrejše iteracije, večjo preglednost in manj odvisnosti od enega dobavitelja. Prav zato strategija gradi podporno okolje, kjer KCUI ne bo zgolj svetovalec, temveč partner, ki podjetjem pomaga tudi pri izvedbi in pri korakih do skladnosti – kar je za mala in srednja podjetja pogosto odločilno. Za direktorje bo tu najpomembnejši premik v miselnosti: umetna inteligenca ni več projekt IT-ja, temveč postaja temeljna poslovna sposobnost podjetja. Kdor jo bo znal pravočasno in premišljeno vgraditi v svoje delovanje – z urejenimi podatkovnimi temelji, ustreznimi kompetencami in odgovornim upravljanjem – bo v naslednjih letih hitreje rasel, lažje izvažal in se uspešneje vključeval v evropske verige vrednosti.